Ghana – tja in nazaj

Pred odhodom

Zadnje priprave na potovanje v Gano so neurejene, skoraj kaotične. Velik (prevelik?) kovček je odprt na tleh, v njem pa se brez reda nabirajo zdravila, kape in cunjice za dva meseca, ki bodo morda dovolj lahke za vlažno vročino malo pod 40 stopinjami.

Potujeva: Vida, moja sestra in jaz. Kar je  in tudi ni čudno. Pred več kot pol stoletja sva  mladi, lepi in naivni tam preživljali zadnja leta neodgovornih možnosti, ki sva jih izkoriščali vsaka po svoje.

Zelo sva si različni. To so nama govorili starši vse življenje, pa nisva dobro vedeli, v čem se tako razlikujeva. Zdaj, ko so minila leta, desetletja, v katerih sva živeli vsaka po svoje in večino časa zelo oddaljeni, sva se morali na novo spoznati in po poldrugem (1,5) letu sva končno našli svoj skladni način življenja, v katerem se veliko večino časa počutiva dobro druga ob drugi. Ona, še vedno vihrava, nekakšna slovenska Mary Poppins, ki ne najde obstanka, in jaz, ki se mi ne ljubi zdoma, če ravno ni nujno. Kako me je pregovorila, da grem z njo dol v Gano, še zdaj ne vem. Izkušnje z “revisiting places of youth” imam in niso najlepše.

Toda zdaj je odločeno, letalske karte so kupljene, bivališče rezervirano in vize so na poti. Poti nazaj ni. Kar ostane, je razmislek o tem, kaj tako dvomesečno bivanje v kraju, od koder ne moreš kar tako skočiti nazaj v stare tirnice, pomeni.

Do odhoda: 18 dni.